Moja babi pravi… Zgodi se lahko tudi najboljšim.
Spomin na ta dogodek še zmeraj živi. Bil je vroč poletni dan. Poroka je bila v hotelu v stari Ljubljani. Navodila sem imela jasna, ko bom v centru Ljubljane, moram poklicati na dano številko, da mi bodo spustili potopne količke, da bom lahko pripejala torto do hotela. Suvereno sem se odpravila na svojo pot.
Prvi zaplet, potopni količki pri Križankah. Klicala sem na vse možne številke, ki bi mi omogočile spust količkov, a glej ga zlomka, vse cifre so bile nedosegljive.
Torej sem parkirala kakšnih 500 m stran, saj je bilo parkirišče v bližini povsem zasedeno, prijela sem torto in maširala z njo po mestu. Ali sem omenila, da je bilo noro vroče? Jaz pa v naročju torto težko cca 8kg. Ni lahko, verjemite.
Pridem do hotela, kjer so pred mano ogromna staromeščanska vrata. Nekako pozvonim. Nihče se ne odzove. Nakar vidim, da so vrata nekoliko priprta. O super, potisnem težka vrata, na rahlo mi zdrsne, vrata treščijo ob škatlo. Sunek je bil tako močan, da je odneslo zgornji del. Mislila sem, da… ma ne vem kaj sem takrat točno občutila in mislila. Fotografinja me vidi in pravi “OOO torta”, jaz pa samo zmigujem z glavo. Z osebjem Dvora Jezeršek smo nekako poskušali rešiti nastalo situacijo, vendar je bila torta tako zelo sočna, da ji ni bilo pomoči.
Sreča v nesreči… Od te iste torte mi je ostalo krem, tako da sem sestavila že pred tem isti okus torte, za moje drage, za nedeljsko kosilo. Res obožujejo mangove torte. To mi je olajšalo vso nastalo situacijo, drugače ne vem kaj bi naredila. Moji pa so žal ostali brez sladice :/
To je bilo lani.
Očitno mora biti vsako leto en tak šok za srce.
Bilo je ravno pred dopustom, ko sem se vozila, da bi dostavila poročno torto. Razmišljala sem ravno, da se moram pohvaliti, da se mi letos ni zgodilo, da bi se kakšna torta poškodovala. Prav ponosna sem bila, da je bilo odlično leto.
Parkiram… odprem prtljažnik. Ko mi obstane srce. 3 nadstropna torta, zgornji dve nadstropji sesedeni.
Prebledim. Šef kuhinje vidi to in reče, da ni problema, da se jim je to že kar nekajkrat zgodilo in da naj odidem v svoj atelje in poskušam nekako sanirati, saj imam še kar nekaj časa. Dobro, da sem imela tisti dan zadnjo poroko. Pa vendar utrujena, sem mislila, da bom ob 16h že konec z delom, ko sem morala nazaj v delavnico narediti torto od začetka. Spodnji del je bil sicer nedotaknjen, vendar pa sem morala od začetka narediti srednje nadstropje. Zgornje, pa mi je tudi uspelo nekako rešiti. Na koncu ni bil naked stil, kot je bilo na začetku predvideno, pa vendar. Ob 22h je bila torta na poroki. Lepa je bila.
K sreči noben od parov tudi približno ni posumil, da je bilo karkoli narobe. Vsi so bili navdušeni nad tortama, kar mi je bilo najbolj pomembno. Ne vem pa kaj bi naredila, če bi se kaj podobnega zgodilo, če bi bila oddaljena 100km ali več od doma in bi me čakale še preostale dostave.
Res sem se naučila, da v mojem poklicu ne sme biti hitenja, vedno moram biti z glavo pri stvari, panika ni dobrodošla in nobene stvari ne smem prepuščati naključju. Kar pomeni, da je stresa veliko več, saj mora biti vedno vse 100%. Vendar, perfekcionizem mi trenutno res paše. Tako da tretje leto porok, pridi, sem pripravljena.
